Še vsi so shodili...

Dojenček vs. kuža

 

Nemalo ljudi svoje hišne ljubljenčke, denimo kužke, enači z otroki. Tako se je konec šolskega leta naši družini, ki jo poleg dveh otrok sestavljajo še en pes, tri mačke in nekaj ribic (ne vem natanko, koliko, saj niso za crkljanje), pridružila še psička Aria. Vsi smo se je veselili in o njej prijateljem govorili, kot da k nam prihaja novo »dete«. Z nami so delili veselje, hkrati pa vprašali oz. kar dali vedeti, da bomo morali z njo v pasjo šolo, kjer se bomo kot novi lastniki naučili, kako sploh ravnati z njo …

 

Podobno se nadaljuje tudi sedaj, ko je Aria že nekaj mesecev naša glavna crkljivka. Mimoidoči hitro vprašajo, kakšne pasme je in kako velika bo kot odrasel pes, obvezno pa tudi, ali bomo z njo hodili v šolo.

 

Kar mi je dalo misliti. Ko sem namreč še »vozičkala«, in to bodo lahko verjetno potrdile številne mamice, so bila vprašanja drugačna: koliko je star, ali veliko joka in kako dobro ponoči spi?

 

Zakaj torej večina meni, da moramo s psom v šolo? S tem se, seveda, tudi sama strinjam, a ne razumem, zakaj enako ne velja za otroke oz. dojenčke? Zakaj nam (še) ni povsem normalno, da se naučimo, kako dojenčka nositi, kako odlagati in previti na način, ki je zanj najbolj optimalen?

 

Od udeleženk mojih delavnic Pedokinetike namreč večkrat slišim, da jih okolica ne razume, ker obiskujejo »šolo«, kjer se učijo razvojnih prijemov Pedokinetike. Pogosto slišijo, da tega ne potrebujejo, »saj so še vsi shodili, pa bo tudi tvoj« in »stran mečeš denar« ipd. Zgodilo se je tudi, da je mamica k nam hodila na skrivaj, saj tega njen partner ni podpiral, ona pa vedela, da je za otrokov razvoj pomembno, da dobi informacije, ki žal niso več v nas. Včasih so to ljudje znali delati po naravni poti, bolj so čutili telo...

 

Naj raje ponazorim z dvema primeroma.

 

Knjiga o psih govori, da je priporočljivo zelo majhnega kužka (še preden zapusti leglo) večkrat na dan dvigniti in ga obrniti tako, da je enkrat repek dol in glava gor, pa tudi obratno, da je glava dol in repek gor. Ko sem to prebrala, sem bila povsem očarana, saj takšne gibe delamo tudi v Pedokinetiki. In starši imajo kar nekaj težav, da se nehajo bati, da bo glava dojenčka kam »padla«, saj to, da jo je treba prvih nekaj mesecev nepremično držati, že dolgo ne drži več. A je ostal prastrah, ki dojenčku onemogoča, da razvije rotacije glave v vse smeri. 

 

In še drugi primer: Alfakan šola uči, da ko začne kuža uhajati, ker ni privezan, in to stori večkrat, je to dosti težje sanirati, saj ima na tem področju že veliko izkušenj.  Če pa ga učimo, da je privezan (na dolgem povodcu) in ga učimo odpoklica in, ko je odpoklic osvojen, ga šele takrat spustimo s povodca. V pasji šoli pravijo: delajmo na preventivi. 

 

Podobno se sama srečujem z otroki, ki že hodijo. K nam se po pomoč obrnejo starši, ko opazijo, da otroku kolena »vleče« navznoter, da se stopali obračata vsako v svojo smer ipd. Skupno jim je to, da otroci, ko so bili še dojenčki, niso razvili funkcionalne uporabe samega sebe. Ko otrok že hodi in ima vzorec hoje že narejen, dosti težje popravljamo za nazaj. Seveda lahko, a je proces bistveno daljši. Možgani imajo svojo plastičnost in se ves čas nadgrajujejo, delajo se nove povezave, pridobljene z izkušnjami. Tudi Pedokinetika namreč dela na preventivi, dojenčku in staršu da možnost, da se gibalni vzorci zgodijo. Ne gre za učenje gibov, ampak za pridobivanje izkušenj.

 

Vsekakor ne želim primerjati psov in dojenčkov, a vendar se mi zdi zanimivo, da smo načeloma pripravljeni vložiti bistveno več časa in denarja za psa, da bi razumeli, kako delujejo, zakaj se dogajajo določene »napake«, ki jih ne želimo. Da se že na začetku podučimo, kako pravilno ravnati s psom, je torej družbeno povsem sprejemljivo in prav. Kar pa težko trdim za odnos družbe do vprašanja, kako ravnati z dojenčkom. 

 

 Napisala: Tadeja Bečaj Žnidaršič

 

 

Pedokinetika, Alfakan