Mnenja

Kot vzgojiteljica se na podlagi znanj in izkušenj močno zavedam pomembnosti gibanja pri malčkih. Pa vendar sem bila kot novopečena mamica ob vseh dobronamernih nasvetih in različnih mnenj strokovnjakov na začetku precej zmedena.

Nikoli ne bom pozabila besed medicinske sestre v šoli za starše, ki nam je na predavanju na temo gibanja dojenčka in handlinga govorila: »Nič vam ne bom kaj preveč razlagala o pravilnem dvigovanju in nošenju dojenčka - brez skrbi, vsaka mamica ve, kako je treba otroka prijeti!«

No, pa temu le ni čisto tako. Seveda, vsaka mamica zna otroka prijeti tako, da ga ne bo ravno poškodovala, pa vendar mu lahko s pravilnim dvigovanjem, nošenjem in odlaganjem pomagamo, da razvije dobre gibalne vzorce. Vsega tega sem se z veseljem učila na gibalnicah, ki sva jih z Oskarjem začela obiskovati pri njegovih dveh mesecih.

Priznam, da so bile začetne ure v skupini večkrat stresne, saj je Oskar pogosto odreagiral z jokom in ekstenzijskim vzorcem.  Pa vendar smo z doslednostjo in nekaj Tadejine pomoči kmalu prišli do tega, da je začel v gibanju uživati in kaj kmalu samostojno raziskovati prostor.

Vesela sem, da sem se odločila za obiskovanje gibalnic, saj na podlagi znanj, ki sem jih pridobila, veliko bolje opazujem tako svojega otroka kot tudi ostale otroke v vrtcu in jim tako lažje pripravim spodbudno okolje za čim bolj aktiven razvoj.

Urška in Oskar

 

"Razvojna gibalnica za dojenčke predstavlja del mojega vsakdana s sinom. Telesno gibanje pri osem mesecev starem dojenčku je ključno za njegov nadaljnji psihofizični razvoj. Njegovo gibanje pod strokovnim očesom enkrat tedensko pomembno prispeva k usmerjanju naju s partnerjem, pri sinu pa najino rokovanje z njim kaže redne rezultate.

Največjo prednost in edinstvenost razvojne gibalnice vidim v podkrepitvi korakov k samostojnosti sina, saj si v gibanju lahko dovoli več raziskovanja, ker pozna pot nazaj in je v njej samozavesten.

Družba z mamicami zame in prvi stiki z drugimi otroki zanj pa nama polnijo torke že štiri mesece."

Petja in Jaka

"Z Maksom sva začela z razvojno gibalnico pri njegovih treh mesecih. Na prvi uri sem spoznala, da moj »handling« z dojenčkom vodi v napačno smer. Naučila sem se, kako ga pravilno in predvsem zanj zdravo dvigovati, pestovati in odlagati. Ker sva bila še dokaj zgodnja, se je Maks hitro navadil moje nove tehnike. Če bi vedela, kako koristna je razvojna gibalnica za dojenčka, bi z njo začela že okoli prvega meseca otrokove starosti.

Osebno sem največjo potrditev o koristnosti dobila, ko sem v naročje vzela takrat šestmesečno deklico, katere mamica ni poznala razvojne gibalnice. V bokih je bila zelo trda in nesproščena, za razliko od Maksa, ki je bil mehek in gibljiv.

Pri starosti enega leta sva obiskala individualno uro, da vidiva, ali gre razvoj v pravo smer. Z nekaj vajami, ki nama jih je Tadeja pokazala, sva že v parih dneh prišla do tega, da je otrok sam stal in pogumno začel tudi s prvimi koraki.

Maks je vedno užival na razvojni gibalnici, četudi sem ga morala zaradi urnika kdaj zbuditi. Smejal se je ob raznih gibalnih vajah, kotaljenju, obračanju … Dobro se je počutil v družbi ostalih dojenčkov. Z obiskovanjem je otroku omogočena tudi zgodnja socializacija z drugimi otroki. Kako so bili simpatični!

Z ostalimi mamicami smo se krasno ujele in še danes našim otročkom omogočamo prijetno druženje.

Prepričana sem, da je naš malček z razvojno gibalnico dobil odlično popotnico za zdrav psihični in telesni razvoj."

Bernarda in mali Maks

"Za Igrivi svet sem izvedela od prijateljic, ko so mi na skupnih sprehodih zaupale, kako fino je na razvojni gibalnici in kaj vse počnejo. Prepričale so me in s partnerjem sva se odločila, da za začetek obiščemo individualno uro. Lola je bila takrat stara štiri mesece. Tadeja naju je najprej naučila, kako pravilno dvigovati in spuščati najino deklico, potem nama je pokazala položaj bude in druge prijeme ter naju za konec še enkrat podučila o pomembnosti pravilnega dvigovanja, spuščanja in pestovanja.

Lola je uživala, oči prav tako, jaz pa sem imela ves čas solze na očeh, saj so bili prizori nepozabno lepi. Od tistega trenutka dalje sem se začela zavedati, da so za zdrav psihofizični razvoj otroka pomembni pravilni pristopi in prijemi. In zato sem se odločila, da se z Lolo vpiševa na razvojno gibalnico.

Začeli sva v 'malem svetu', in ko je Lola po 14 dnevih bočno sedela, sva napredovali v 'srednji svet', dva meseca kasneje je Lola skobacala in odprl se ji je povsem nov svet. Torkova jutra so postala najina stalnica in vsakič znova sem se jih veselila.

Na razvojni gibalnici sem spoznala druge mamice in njihove otročičke in z nekaterimi smo se začeli videvati tudi izven Igrivega sveta. Tudi Lola je uživala, in če je bila še tako utrujena, ko sva se odpravili od doma, je na razvojni gibalnici za tisto uro oživela in veselo raziskovala in kramljala.

Vesela sem, da sem se odločila za razvojno gibalnico v Igrivem svetu, saj sem tako bolje spoznala svojega otroka, naučila sem se pravilnega 'handlinga' in še danes zadovoljno opazujem spremembe v razvoju, ki se dogajajo na vsakodnevni ravni."

Urška in Lola

"Za pravilno in varno vožnjo z avtomobilom mora vsak posameznik opraviti vozniški izpit, za pravilno ravnanje z otrokom pa smo starši prepogosto prepuščeni samim sebi in naši iznajdljivosti iskanja nasvetov bodisi pri babicah, tetah, prijateljih bodisi v poplavi priročnikov različnih strokovnjakov. Ti nasveti, čeprav dobronamerni, meni niso razblinili dvomov glede ustreznega negovanja Tea in zato sva s partnerjem obiskala Tadejo v Igrivem svetu.

Naše prvo srečanje v obliki individualne ure je bilo, ko je Teo dopolnil tri mesece. Razlog izbora individualne obravnave je tičal (predvsem) v moji negotovosti glede udeležbe skupinske vadbe, saj sem se v prvih mesecih spoznavanja s Teom soočala z obvladovanjem neustaljenega ritma spanja in dojenja ter neutolažljivega joka v vozičku. In ob vsem tem naj bi hodila še na gibanico??? Nemogoče!!!

Ko se danes ozrem nazaj, se sama sebi smejim in ugotavljam, da so bile to zgolj minljive začetniške tegobe novopečene mamice. Individualna vadba me je obogatila s pravilnim rokovanjem Tea in s samozavestjo, ki se je posledično zrcalila tudi v Teovem gibalnem razvoju in napredku. Ko je Teo dopolnil šest mesecev, sva začela redno obiskovati skupinsko vadbo in prikazane vaje sva skušala vključiti v najin vsakdan.

Danes Teo zadovoljno obiskuje gibalnico v skupini med prvim in drugim letom starosti. Njegova sestrica Ela pa že v prvem mesecu starosti pridobiva podobne izkušnje. Tadeja, hvala!"

Ela, Teo, Urša in Tadej

"Za Tadejin Igrivi svet sem izvedela od prijateljice. Zanimalo me je več, zato sem s Samom obiskala predstavitveno uro. Tadejin preprost pogled na razvoj dojenčka in malčka mi je bil takoj všeč in blizu. Ker je bil Samo takrat star šele dva meseca, sva se z možem odločila, da se najprej srečamo na individualni uri, na kateri nama je pokazala nekaj osnovnih prijemov dvigovanja in pestovanja. Res škoda, da teh osnov ne pokažejo že v šoli za starše.

Ko je Samo dopolnil pol leta (vmes so bile žal počitnice), sva začela obiskovati mali svet in sedaj nadaljujeva v velikem. Tadeja je pri Samu uspešno vključila tudi svoje znanje Feldenkrais metode za otroke. Super!

'Samostojen obrat na trebušček. Prstki na nogicah, ki se zarinejo v podlogo. Bočni sed in potem kar naenkrat – sedim! Od tu na levo in na desno. Plazenje in potep po stanovanju. O, glej, knjigico na polički lahko dosežem! Dvig na vse štiri. In potem na kolenčka. Ko me oči obrne na glavo in naokrog, se prav nič ne bojim.' Lepo ga je opazovati, kako s pravo mero spodbude in samostojnosti odkriva svet okoli sebe.

Urice toplo priporočam staršem, ki želijo pocrkljati svojega otroka na poseben način – s spodbudo, zaupanjem vanj ter preprosto igro brez velikega kupa novodobnih igrač. Hvala, Tadeja! :-)"

Andreja in Samo

"Pred tremi leti sem se prvič udeležila Tadejine vadbe s štirimesečno Lili; predvsem zaradi želje po druženju z mamicami. Ta pogoj je bil takoj izpolnjen, saj sem tam našla super družbo, Tadeja pa je vadbo izpeljala tako nežno in profesionalno obenem, da smo uživali starši in dojenčki. Meseci so minevali in strašno ponosna sem bila, ko se je prvič kotalila, bočno sedela, kobacala, sedela in shodila.

Pravilen gibalni razvoj otroka mi je tako postal še pomembnejši, zato pri drugem otroku nisem niti pomišljala o smotrnosti vadbe. Oliver je na vadbi užival in hitro napredoval, vsak teden je pokazal nekaj novega in sčasoma se je iz nezadovoljnega dojenčka spremenil v nasmejanega, samozavestnega kobacača. Kot da bi prav to potreboval.

Na gibalnici smo se na zanimiv in prijeten način naučili, kako otroku na varen način dovoliti, da razišče svoje meje, okrepi zaupanje vase, postane stabilen v svojem početju in motorično napreduje. Zdaj gledam še ne enoletnika, kako vstane, se maje, išče ravnotežje, ponosno se nasmeje, naredi korakec, se maje še bolj ... Poskusi narediti nov korak, a pade. Ni joka, ni bušk, saj se je lepo ujel na rokice, hitro se pobere in ponovi vajo."

Nastja in Oliver

 

"Z Matijem sva gibalnice začela obiskovati šele pri njegovih petih mesecih, a sva se hitro navadila ritma in dela na srečanjih. Uživala sva vsak na svoj način. Matija je bil zadovoljen v družbi vrstnikov in ob izzivih, ki so mu ga predstavljale prikazane vaje ter kopica rekvizitov na poligonih. Sama sem ga z veseljem opazovala, hkrati pa se tudi sama naučila nekaj o gibanju malih sončkov.

Gibalnice zame niso predstavljale le spodbude otrokovemu gibalnemu razvoju, temveč tudi priložnost, da sama pogledam na otrokovo gibanje in razvoj nekoliko drugače, kot sem bila tega vajena, in si tako razširim obzorja. In za to sem hvaležna in z veseljem priporočim gibalnice tudi drugim staršem!"

Jasmina in Matija