"Gai je v porodnišnici dobil hudo zlatenico. Seveda je zdravstven osebje to spregledalo. Ker se mi je zdelo, da nekaj ni v redu z njim, sem začela ukrepati in potem so jo odkrili, ga dali pod lučko …
Pri drugem mesecu naju je njegova pediatrinja napotila v razvojno ambulanto zaradi tega, ker vse, ki so imeli zlatenico, napotijo tja. Tam je dobil diagnozo ekstenzijski vzorec, nižji mišični tonus in asimetrija. Zdravnica je na hitro na lutki pokazala kako naj se z njim rokuje, naju napotila na nevrofizioterapijo in prepovedala obiskovanje vseh drugih gibalnic za dojenčke.
Nevrofizioterapevtka je z njim delala vaje, katere sva vsak dan morala delati tudi doma (upam, da sva jih delala pravilno, saj sem lahko samo gledala in na koncu hitro poizkusila še sama). Gai se je vsak dan med vajami jokal na ves glas in čisto okamenel, ko sem ga začela premikati. Meni se to ni zdelo čisto normalno a ker so mi naročili, naj delam, bo že nehal jokati, kako bo pa v šoli,.. sem delala kot mi je bilo naročeno. Napredka pa skoraj ni bilo.
Hkrati sem kljub temu, da sem dobila prepoved obiskovanja drugih specialistov, hodila individualno še na privat nevrofizioterapijo, kjer je bilo stanje zelo podobno.
Pri 6-ih mesecih sem naju prijavila v Igrivi svet. To mi je zelo priporočala moja sestrična. Ko sva prvič prišla na skupinsko vadbo, mi je Tadeja priporočala individualni obisk. Seveda nisem privolila, saj sva individualno hodila že k dvema specialistkama nevrofizioterapije. Po dveh mesecih obiskovanja skupinske gibalnice, sem se po vsem videnem odločila, da res poizkusim še z individualnimi obiski pri Tadeji. Super je bilo že na skupinskih gibalnicah ampak z individualnimi obiski se je naredil ekstremni preobrat na bolje. Vidno se mu je podaljšal vrat, spustil je ramena in vadba z njim je postala prijetna, saj se ni nikoli več jokal ampak je z veseljem vadil in raziskoval poligon.
Ko sva naslednjič prišla na nevrofizioterapijo, se niso mogli načuditi napredku. Do sedaj jim še nisem povedala, da mu je pomagala feldenkrais metoda in Tadeja.
Po pridnem obiskovanju gibalnice, vaj doma in po upoštevanju Tadejinih nasvetov, je Gai postal nadpovprečen v gibanju. Dolgo je kobacal in raziskoval svet preko najrazličnejših ovir. Ko pa je shodil in prvič prišel ven, so se mu vsi čudili. Bil je tako previden, da ni nikoli ničesar spregledal. Ko je prišel do robnika, škarpe, stopnic, je ocenil globino (s tipanjem, metanjem igrač) in če ni bilo pregloboko, se je obrnil in spretno prekobacal oviro. Pri brežini in dolini je upočasnil hitrost. Zdaj, pri letu in pol ne mara ravnega terena, sam išče ovire in jih premaguje, pleza, skače, se vozi s poganjalcem,… Če se slučajno kdaj spotakne pa je pravi mojster v ujemanju na roke ali na rit (prestrezne reakcije).
Res je bilo malo naporno prvo leto. Predvsem zaradi okolice, ki ni navajena na tak način ravnati z dojenčkom, sem se morala ves čas dokazovati, jim prepovedovati, dopovedovati. A vzporedno s tem je potekala tudi moja osebna rast. Zdaj sem tudi jaz drugačna oseba s srečnim otrokom. Predvsem zaupam sama sebi in svojim občutkom. Prepričana sem, da bova k Tadeji hodila dokler bo mogoče.
Tadeja, hvala za vse."
Nika in Gai
