Pravijo, da se vse lepo enkrat tudi konča...

Pravijo, da se vse lepo enkrat tudi konča ... in žal se je moj čas pri Tadeji že drugič iztekel. Prvič sem Tadejo obiskala pred 3 leti s hčerko. Res sem bila zelo zadovoljna; včasih nisem mogla verjeti, kakšna je bila razlika z drugimi otroci, ki so bili npr. posedeni, res so bili to bolj "pridni otroci" in so mame lahko tudi kavico spile v gostilni, moja pa je bila non stop v gibanju, vendar sem jo z užitkom gledala, kako je obvladala vse položaje presedanja, kobacanja, vstajanja in na koncu tudi hoje. Na začetku sem dobila kdaj tudi kako pripombo od staršev, kaj je to treba, ko pa sta videla, kako se pri hčerki razvija njeno gibanje in kaj vse zna pa še danes marsikomu mami pripomne, da ne bi verjela, kaj ena Gibalnica-pedokinetika naredi, če ne bi videla to pri lastnih vnukih :).

 

Ko sem bilo noseča s sinom, nisem niti pomislila, da ne bi prišla na njene ure z njim. Vendar je tokrat potekalo malo drugače. S sinom sva začela hoditi, ko je dopolnil 2 tedna. Dosti lažje sem delala z njim kot bi pri treh mesecih, ko se dojenčki že stegujejo. Pri njem nisem bila osredotočena samo na gibanje, ampak tudi na spoznavanje njega samega: njegovih želja, kdaj je lačen, utrujen, kasneje pa tudi, da sem začela ločevati njegov jok, kdaj ga prijeti v naročje, kako mu biti moralna pomoč, da zmore sam, v glavnem še in še. Z njim sem obiskala tudi individualno uro pri Tadeji, ker je imel zelo zaprte prske pri treh mesecih. Že po 1 uri neverjeten rezultat: lahko samo rečem, da Tadeja obvlada svoje delo :). Ne poznam veliko ljudi, ki so s takim srcem predani svojemu delu kot je ona. Težko je vse napisati, kaj vse nas je naučila, to moraš preprosto doživeti. Tako, da res svetujem vsaki mami, če ima le možnost, da se prijavi na Gibalnico-pedokinetiko.

 

Po dveh mesecih, ko sem zaključila Gibalnico-pedokinetiko pa sem pri sinu opazila, da je začel z levo nogico hoditi na O. Ni mi bilo jasno, od česa je to prišlo po 2 mesecih, saj ga NIKOLI ni nobeden vodil za roke. Najprej sem pomislila, da nima primernih čevljev, tako da sem mu zamenjala obutev. Zdelo se mi je, da je malo bolje, vendar še vedno ne tako kot bi moralo biti. Imela sem ravno sistematiko pri pediatrinji in ji omenila to težavo. Povedala mi je, da mu primanjkuje D vitamina in da se bo zadeva uredila do 2. leta starosti. Na to se resnično nisem mogla zanesti in čakati tako dolgo obdobje, saj je dobro dopolnil 1 leto, zato sem poklicala Tadejo in se dogovorila za individualno uro. Kar težko sem dojela, da sem lahko spregledala, da hodi večino časa po prstih, zato ima tudi skupaj stisnjene prstke. Pri pobiranju iz tal se je dvigal diagonalno, veliko se je naslanjal na mene oz. kar mu je prišlo prav, da se nasloni. Še vedno je bil kar zakrčen, ko se je kotalil po tleh. Zdi se mi, da ko enkrat shodijo, kar nehamo biti pozorni na vse kar smo se naučili v celem letu na Gibalnici-pedokinetiki. Lahko rečem, da je že po prvi uri hodil dosti lepše kot prej, vendar sem vedela, da če ne bom delala še doma, je vse zaman. Tako, da sem si tisti teden res vzela nekaj ur samo za njega in veliko delala na tem, da ni hodil po ravnem. Nastavila sem mu razne svari pod blazino. Na začetku mu ni bilo preveč všeč, da sem ga omejila na 2m2 in da je veliko padal, ker ni bila ravna podlaga, nato se je navadil na to. Čez 1 teden sva zopet obiskala Tadejo. Tudi ona je opazila njegov napredek. Začel je stopati po celem stopalu, njegovi dvigi so bili že lepši. Tudi sedel je lepše, njegovo valjenje ni bilo več tako zakrčeno. Nogica mu še vedno malo vleče na O, vendar vem, da bom to na koncu rešila s Tadejino pomočjo in njenimi nasveti.

 

Tebi Tadeja, bi se pa rada še enkrat zahvalila za vse, kar si me naučila, da lahko to prenesem v najboljši meri naprej na otroka.