Mnenja

K Tadeji sva z Zalo prvič zavili pri njenih dveh tednih, zaradi zaležanega stopala. Poleg nasvetov, kako čim bolj spodbujati razgibavanje nogice, sem bila deležna še praktičnih napotkov pravilnega rokovanja z dojenčkom. Zame priključitev k skupinski gibalnici ni bila več vprašljiva. In prav to bi potrebovale vse mamice in očki!  Iz šole za starše je namreč meni ostalo v spominu le to, da je predavateljici uspelo obglaviti punčko, medtem ko je na njej izvajala handling.

Nadvse pa sem zadovoljna z individualnimi obiski, saj se je Tadeja sproti prilagajala Zalini volji in razpoloženju. Nič siljenja, nič joka, nič stresa. Zala je bila pri desetih mesecih v primerjavi z ostalimi dojenčki zelo trda v okončinah, poleg tega pa je nepravilno polagala nogici pri kobacanju in vstajanju. Že po prvem obisku so bili rezultati neverjetni, saj se je njena zakrčenost zelo občutno sprostila, stopala pa je začela pravilno obračati. Z nadaljnjimi obiski se je drža samo še izboljševala, prav tako pa je bil občuten napredek v njeni motoriki. 

Vsi Tadejini napotki in nasveti so se izkazali za zelo uporabne in smiselne. S praktičnimi vajami skozi igro na enostaven način spodbuja otrokovo zavedanje samega sebe in prostora, ki ga obdaja. Nam staršem pa pomaga, da jih pri tem njihovem raziskovanju ne oviramo.

Katja in Zala 

"Vse skupaj se je začelo z bolečinami v križu. Vsak napačen gib mi je povzročal bolečine. Najhuje pa je bilo, ker se nisem mogla zravnati oziroma pokončno stati. Tako sem hodila kar sklonjena. Seveda je bolečina vplivala name tudi v sedečem in ležečem položaju. Ker so mi analgetiki samo lajšali in ne odpravili bolečine, sem se odločila, da poskusim Feldenkrais metodo, ki jo izvaja ga. Tadeja Bečaj Žnidaršič. Že po prvem obisku sem lahko hodila pokončno, po drugem obisku pa mi je bolečina izginila. Ga. Bečaj Žnidaršič me je skozi celotno obravnavo z nežnimi in lahkimi gibi, ki ne povzročajo bolečin, usmerjala ter vodila skozi moje ozaveščanje posameznega dela telesa, me spraševala, kako se gibam, kateri del telesa bolj ali manj uporabljam. Med izvajanjem Feldenkreis metode sem resnično začutila, kot da se je posamezna pot energije sprostila in spet našla svojo pravo pot. Počutila sem se lažjo in višjo. Ozavestila sem tudi posamezne dele svojega telesa, na katere prej sploh nisem pomislila. Feldenkreis metoda mi je tako odpravila bolečine v križu ter mi omogočila, da se zavedam lastnih gibov in drže telesa. Hvala, ga. Tadeja Bečaj Žnidaršič."

 

"K Tadeji sva začela hoditi pri Binetovih šestih mesecih. Zaradi blage hipotonije sem iskala nekaj, kar bi ga spodbujalo pri njegovem gibalnem razvoju. Na skupinske gibalnice sva hodila eno leto. Tedaj je bil že viden izrazit zaostanek v primerjavi z njegovimi sovrstniki. Ko je bil star 22 mesecev, se je ob opori nerodno postavljal na noge. Zato smo se odločili za individualne ure, pri katerih je Tadeja delala po metodi Jeremy Krauss Approach to Special Needs Children and child development.

Bine je na individualnih urah pospešeno napredoval. Najprej ga je bilo treba sprostiti, ker je bil zaradi mišične zakrčenosti v hrbtenici in bokih zelo nefleksibilen. Že po prvi uri je bil pri vstajanju ob opori precej bolj uspešen. V dveh mesecih, malo pred drugim letom, je ob podpori terapij shodil. Najprej je bil zelo neroden in so bile buške del vsakdanjika, v naslednjih treh mesecih pa je postal popolnoma stabilen. Le tu in tam se je kakšen pristanek končal na malo bolj trd način.

Prostor je hitro osvojil in prihajal k Tadeji z navdušenjem. Celotna ura je potekala preko igre in prilagajanja njegovemu trenutnemu počutju in živahnosti. Pri tem je imela Tadeja vedno znova polno idej in energije, kako Bineta pritegniti k sodelovanju. 

Sedaj, pri treh letih, se Binetu skoraj ne pozna, da bi imel z gibalnim razvojem kdaj takšne težave. Gibalno je kos svojim sovrstnikom, zato v skupini ni več tako izgubljen kot na začetku. Nedvomno se lahko za tak napredek zahvalimo uram pri Tadeji."

Kristina in Bine

"Ob rojstvu je imel Vid desno nogico nekoliko poležano navzven. Ko se je začel postavljati na noge, je bil ta zasuk zelo izrazit, zato sva se po posvetu s Tadejo, pri kateri sva obiskovala gibalnico za otroke, dogovorila za individualno uro po metodi JKA. Vid je v metodi JKA užival, saj je potekala kot igra, brez prisilnih gibov in vaj, vse je potekalo zelo naravno. Pomagalo je tudi to, da je Tadejo že dobro poznal in ji zaupal. Po končani prvi uri je bila razlika neverjetna. Nogo je postavil praktično naravnost. Skupaj smo imeli pet srečanj in stanje se je očitno izboljšalo. Najbolj zanimivo pa je to, da tudi ko obiskov JKA metode ni bilo več, se je stanje še kar naprej izboljševalo. Danes Vid ponosno samostojno koraka, o poležani nogici pa ne duha ne sluha.

Res sem vesela, da obstaja tudi nekaj, ki kljub drugačnim smernicam fizioterapevtov pomaga "zaskrbljenim mamam", ki želijo svojemu otroku pomagati pri pravilnemu razvoju. In to sta zagotovo Tadeja in njeno delo po metodi JKA."

Maja in Vid

"Ker se je Reza pri treh mesecih izjemno zvijala vstran, naju je pediatrinja napotila v razvojno ambulanto. Tam nam je bila dodeljena fizioterapija, ki sva jo obiskovali enkrat tedensko. Sčasoma je postajalo vse bolj jasno, da Reza gibalno ne more slediti svojim vrstnikom. Pri šestih mesecih se je kotalila le z boka na bok, na trebuščku je zdržala izredno kratek čas, ni raziskovala svojih nog …  Tako sva se z možem odločila, da poskusimo še z alternativo.

Za Tadejo sem izvedela od prijateljic, ki so se svojimi otroki udeleževale gibalnic in so bile z njimi izredno zadovoljne. Že na prvi individualni uri je našo gospodično zelo dobro »prebrala«. Opozorila je na določene stvari, ki jih sama nisem opazila, v razvojni ambulanti pa jim niso pripisovali posebnega pomena.

Pri delu z Rezo je uporabljala metodo JKA (Jeremy Krauss Approach to Special Needs Children and child development). Na urah se je optimalno prilagajala Rezinemu počutju, jo spodbujala, dokler je Reza zmogla, potem pa se posluževala tistih prijemov, ki so deklico sprostili in umirili. Določene vaje smo izvajali tudi doma in postopoma je Reza napredovala do sedenja, kobacanja, dvigovanja na noge …

Metoda je naši posebni gospodični povsem ustrezala, zato bi jo priporočila vsakemu otroku, ki malo ali pa precej štrli iz povprečja."

Katja in Reza